NOVICE  

četrtek, 26. november 2020 ob 00:00, ogledov: 2799

Sabina Dermota pobudnica projekta SSP po SPP

Objavil(a): Jurček NOWAKK
	V delovni skupini Slepi in slabovidni po Slovenski planinski poti (SSP po SPP) sem pristala kot pobudnica te akcije, kot tista, ki rada kaj napiše, predvsem pa kot ljubiteljica gora, ki želi lepa doživetja deliti s slepimi kolegi, ki si jih zaradi raznih vzrokov sami tega ne bi zmogli omogočiti.
Sicer sem pravnukinja Ivana Korenčana, enega od piparjev, ki so bili pobudniki ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Torej imam ljubezen do hribov in gora v genih. Slepota, ki sem jo prinesla s seboj na svet, moji veliki ljubezni ne more do živega. V otroštvu sem zahajala v hribe z očetom in bratom, kasneje pa s prijateljicami, s sedanjim možem in njegovo družbo. Ko sta bila otroka majhna, smo se včlanili v Planinsko društvo Lisca in z njim hodili na cici tabore. Na to imamo vsi prelepe spomine. Temu so sledili izleti na nižje hribe, nato planine in kasneje v gore, dokler otroka nista odrasla. Na sliki Sabina s spremljevalcem na poti na Slavnik, arhiv Pin/OPP Sedaj sem članica planinskega društva Kranj, v okviru katerega imam za seboj enega najlepših planinskih dogodkov - vzpon na Triglav. Stati na Triglavu je bila moja davna srčna želja in veliko je bilo ljudi, ki so mi obljubljali to doživetje. Vse pa je pri tem odbijala prevelika gneča. Dokler mi te želje ni pomagal uresničiti slepi kolega Sandi Novak. Če sem sprva mislila, da bo to zopet ena od neizpolnjenih obljub, se je končala s prelepo pravljico. Zanjo bom Sandiju vedno hvaležna. Na sliki Sabina s splemljevalcem, ki jo vodi s pomočjo palice po planinski poti, foto Edi Strosar Zelo dobro se zavedam, če želim v hribih uživati, moram imeti dovolj kondicije. Sicer bi bila po enem vzponu še ves teden zmatrana. Zato se ukvarjam z različnimi športi. Veliko hodim, kolesarim, tečem, drsam, smučam, privoščim pa si tudi kaj bolj adrenalinskega kot je kajak po Soči, skok z jadralnim padalom, zip line na Kaninu in podobne norosti. Med drugim sem tudi radioamaterka. V tem hobiju obstoja ena lepa zvrst, ki se ji pravi SOTA (summits on the air) ali po slovensko vrhovi gora na radioamaterskih frekvencah. To pomeni, da mora radioamater odnesti svojo radioamatersko opremo na vrh določenega hriba, tam z njo narediti čim več zvez z drugimi radioamaterji in na koncu aktivacije vse lepo pospraviti in odnesti zopet vse nazaj v dolino. Na sliki Sabina na vrhu hriba oddaja z radioamatersko postajo, pri nogah sta na hrbtnik in pes, foto osebni arhiv Sabina Dermota Zelo vesela sem bila tudi povabila prijateljice, slepe kolegice Metke Pavšič na Slovensko Jakobovo pot. Še kako dobro se zavedam, da skoraj nič od tega ne bi mogla početi sama. Zato bom večno hvaležna za spremljevalce in sopotnike, ki mi jih na pot pripelje življenje. Kar pa ni vedno lahko in samo po sebi umevno. Ker sem redno zaposlena in opravljam dokaj sedeče delo, mi gibanje daje življenjsko energijo in duševno zdravje. To so pred menoj ugotovili že številni slepi kolegi, ki so v preteklosti veliko zahajali v hribe. Podpornike in somišljenike so našli pri Slovenski planinski matici in tako osvojili več transverzal. V spomin na te kolege in v želji, da bi slepi in slabovidni kaj podobnega lahko skupaj doživeli tudi danes, sem na enem od inkluzijskih pohodov Jurčku Nowakku zaupala mojo skrito željo. Tako se je pričel projekt Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti. Med kolegi je bil ta predlog zelo lepo sprejet, saj se nas je prijavilo kar 38. Nikoli ne bom pozabila 8. februarja, ko smo na Pohorju ob Mariborski koči podpisali dogovor o medsebojnem sodelovanju med Planinsko zvezo, taborniki, skavti in Slovensko karitas. S podpisom te listine sem končno dojela, da nam naš projekt dejansko lahko uspe, saj na naši poti slepi in slabovidni nikoli ne bomo sami. Na sliki skupina planincev s psom vodičem pred Mariborsko kočo, arhiv Pin/OPP Presrečna sem, ko na pohodih opazujem slepe kolege, ki uživajo v prelepem doživetju, ko se naši spremljevalci sprašujejo kako bodo zmogli, a že po parih metrih ugotovijo, da bo to tudi zanje nova izkušnja, kako se pred planinskimi kočami prijetno vzdušje prenese tudi na ostale planince, ki sicer niso del našega projekta. Tako se tko nova poznanstva in tako skupaj premagujemo meje in ustvarjamo pogoje za prijetno sobivanje in zaupanje drug drugemu. Sabina Dermota