Projekt Slepi/slabovidni po Slovenski planinski poti (SPP) 2020-2022 se je pričel lansko leto 8. februarja na Pohorju. Odbor Planinstvo za invalide/OPP PZS ter Kulturno-prosvetno in športno rekreativno društvo slepih in slabovidnih Karel Jeraj sta se namreč odločila, da slepim in slabovidnim ponudijo možnost prehoditi Slovensko planinsko pot, najbolj priljubljeno vezno pot v Sloveniji ter eno najstarejših v Evropi in na svetu. Ana Oražem je bila pri projektu od začetka, je tista oseba, ki ima veliko moč povezovanja in motiviranja. Ona je navdih za vse nas. Kako ste se vključili v projekt?
S Planinsko zvezo Slovenije - odborom Planinstvo za invalide/OPP sem sodelovala že v akciji Stopiva skupaj - osvojimo vrh kot predstavnica ljubljanskega društva slepih in slabovidnih. Izkušnje so bile pozitivne, zato sem brez veliko razmišljanja pristala na sodelovanje v tem projektu. Ko je naša navdušena planinka Sabina Dermota izrazila željo, da bi slepi in slabovidni po več kot petdeset letih spet prehodili to pot, sta Jurček Nowakk in Marjeta Čič ponudila pomoč in sodelovanje pri načrtovanju in izvedbi tega podviga. S strani slepih in slabovidnih se je na pobudo odzval KPŠRD Karel Jeraj. V tem društvu sem zadolžena za planinstvo in pohodništvo. Z veseljem opravljam to zadolžitev, zato so mi zaupali, da del nalog opravim tudi v tem projektu.
|
Katere žige oziroma vrhove ste osvojili lansko leto?
- 8.2.2020 - Mariborska koča;
- 8.2.2020 - Ruška koča;
- 22.2.2020 - Tumova koča na Slavniku;
- 14.6.2020 - Koča na Lisci;
- 6.9.2020 - Mali Golak;
- 6.9.2020 - Koča Antona Bavčerja na Čavnu;
- 19.9 2020 - Koča na planini Razor in planinski dom na Mrzlici nas je nekaj članov obiskalo v okviru akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah.
|
Katere želite dodati tudi v letošnjem letu?
V letošnjem letu imamo kar obsežne načrte. Upamo, da se nam bodo uresničili. Osvojiti želimo naslednje točke:
Ušte - Geoss, Nanos, Golica, Javorniški rovt, Mirna gora, prečenje Pohorja, Vogel - Rodica - Črna prst, Logarska dolina - Kamniško sedlo- Kamniška bistrica,
Roblekov dom - Begunjščica- Zelenica, Zelenica - Stol - Valvazorjev dom,Vršič - Pod Špičko - Jalovec, Zadnjica - Kriški podi - Razor - Vršič ali Smrekovec - Raduha, Šmarna gora, Drežnica - Krn - Krnsko jezero - Bogatin-Komna, Rudijev dom - Donačka gora in Tončkov dom na Lisci.
Kako premagate strah pri hoji v hribe, kjer je potrebna še dodatna previdnost?
Že dolgo obdobje je huda okvara vida, ki se vztrajno slabša, moj vsakdan. Z leti sem ugotovila, da bolj ko se prepustim strahu, slabše opravim nalogo, ki sem se je lotila. Previdna sem vsekakor, vendar stremim k temu, da se s strahom preveč ne obremenjujem. Če padem, pač vstanem, preverim v kakem stanju sem in grem naprej, če pa nastopi nuja pa tudi nazaj in v drugem poizkusu naprej. Ne predstavlja mi velikega problema, če mi kaj ne uspe prvič.
"V primeru hude okvare vida (delne ali popolne slepote), celo telo nadomešča vid. Bolj ga znaš poslušati in uporabiti, lažje hodiš. V nevarnejših okoliščinah je pa zelo pomemben trening in zanesljiv spremljevalec."
Katere čute morate pri tovrstni dejavnosti posebej izostriti?
Prvi pogoj je, da grem na tako pot čim bolj spočita, ker sem ugotovila, da je moja koncentracija veliko boljša, če zadostim temu pogoju. Najprej se skoncentriram na obliko terena. Ko to ugotovim, je že lažje. O spremembi terena me sproti obvesti mož, npr. na korenine, skale, veje (celo, če so bodeče ali v višini obraza, je to pomemben podatek). Meni je pomembno tudi poslušanje hoje tistih, ki hodijo pred mano in tudi za mano. S tem dobim podatek, kakšna je zahtevnost terena in tudi kakšno je pohodniško razpoloženje v skupini. Ko sem organizator pohoda, se po teh zvokih odločam, kdaj skupina potrebuje počitek. Po vonju ugotavljam ali sem v gozdu in v katerem gozdu. Med listavci je vonj čisto drugačen kot med iglavci. Pa tudi zvoki pokanja vej so različni.
O moževi podpori: "Najino sodelovanje je za opazovalca velikokrat tudi neopazno, saj sva z mojimi težavami zrasla skupaj, ker se z njimi ubadava že od začetka najinih skupnih poti."
Kakšno je doživetje ob prihodu na cilj? Kako lahko uživate ob lepotah Slovenije, četudi jih ne vidite v enaki ostrini kot tisti, ki dobro vidijo?
Ob prihodu na cilj je doživetje po vsej verjetnosti enako kot pri dobro videčih. Videz pokrajine nadomestim z užitkom, da mi je kljub vsem težavam, ki jih imam z vidom in zdravjem nasploh, uspelo doseči zastavljeni cilj. Tudi mož mi dobro opiše, kaj vidi, kar je pa posebej zanimivo, pa tudi otipam, če je dostopno. Kaj že je to ostrina vida? Malo se šalim. Davno je že minilo, ko sem to občutila in še takrat le iz velike bližine, tako rekoč pod nosom.
Pomembna pomoč pri hoji je vaš spremljevalec, mož. Na kaj vas opozarja oziroma kako je to vaše sodelovanje? Kako vas opogumlja?
Deloma sem že opisala, na kaj me opozarja. Zelo je odvisno po kakšnem terenu hodiva. V domačem okolju samo dvigne ali pa spusti komolec, pa že vem, če moram stopiti gor ali dol, opozori me na stopnice, posebno pomembno je, da pove, če so navzgor ali navzdol, celo če hodiva brez palice. V hribih mi pove, če je potrebno stopiti posebej visoko ali nizko, če je koreninasti teren, skala ali večji kamen na poti oziroma nepričakovane ovire. Dosti hodiva tudi tako, da drživa vsak en konec palice in glede na to, na katero stran on usmeri palico, tja jaz stopim. Pri tem načinu moram biti zelo pozorna na premike palice, ker se kaj hitro lahko zgodi korak narobe. Ko sva ta način začela osvajati, sem se kar naenkrat znašla v globoki jami, ker mi je za en korak padla pozornost. Če teren ni preveč zahteven, mi sproti pove kaj vidi. Kaj reče, ko je posebno težko, ne boste hoteli zapisati, zato tega ne povem, a takrat vem, da moram biti zelo previdna in da moram dosledno upoštevati njegova navodila. Opogumi me že s tem, da se ne obotavlja, ko si zelo kam želim iti in da me vedno pohvali, celo če so moji dosežki težavno dostopni. Ni mu vedno enostavno, a skupaj zmoreva. Res se včasih drži za glavo, ko jaz rečem, da imam idejo, ker po tem stavku vedno pride izziv. 
Kateri del je težji, vzpon ali sestop?
Meni je sestop vedno težji. Ko premalo vidiš ali pa sploh nič, je vsak korak tako rekoč korak v prazno. Zanesti se moraš na spremljevalca in druge čute. Ko jaz organiziram pohod, za sestop izberem lažjo pot, tudi če je precej daljša. Varnost udeležencev pohoda mi je na prvem mestu.
Kaj je za vas nagrada?
Za mene so največja nagrada zadovoljni pohodniki in tudi organizatorji, vsekakor pa tudi srečno dosežen cilj in povratek domov.
"Za cilj, ki se mi zdi pomemben v življenju, sem se pripravljena potruditi tudi, če moram ponoviti vajo, pa naj bo to hoja ali pa kaj drugega v življenju. Ni vedno lahko in enostavno, a se izplača za lastno zadovoljstvo in tudi za zadovoljstvo tistega, ki mi pomaga doseči zastavljeni cilj."
Kako bi na pot povabili še ostale, ki imajo probleme z vidom?
Pri okvari vida je gibanje zelo pomembno. Izboljša se krvni obtok in s tem so tudi oči boljše prehranjene, naš korak postane lahkotnejši. Začeti je potrebno z lažjimi potmi, potem pa počasi stopnjevati zahtevnost poti. Ker pa vsi ljudje že v osnovi nimamo istih želja, bi jih povabila vsaj h gibanju po nezahtevnih terenih. Z bolj sproščenim korakom bodo lažje funkcionirali v vsakdanjem življenju. Najlažja rešitev ni vedno tudi najboljša. Ne se zapreti v hišo in si pustiti streči iz vseh strani. To prej ko slej pripelje do osebnega nezadovoljstva.
Na Triglavu ste že bili oziroma boste tja stopili?
Nikoli še nisem bila peš tako visoko, vendar si zelo želim doseči ta vrh. Zelo bom srečna, če mi bo uspelo. Če bom ugotovila, da tega nikakor ne zmorem, me ne bo sram priznati tega, saj si ne želim nikogar spraviti v nevarnost. Najvišje kot bom zmogla, to bo moj Triglav. 
"Naučila sem se živeti v okoliščinah, ki mi jih je pripravilo življenje. V njem skušam čim bolj uživati in najti čim več zadovoljstva. Ko človek išče težave, jih praviloma pride še več, zato raje iščem zadovoljstvo, s težavami se pa ukvarjam, ko pridejo nepovabljene."
Silvo, kako spodbujate Ano, da ne omahne prehitro?
Naj se malo pošalim. Včasih ne vem, kdo koga vzpodbuja. Ne samo Ana, tudi ostali slepi in slabovidni so mi velikokrat vzgled. Ko jih spoznaš in se navadiš pristopa, ugotoviš, da so to pogumni ljudje in nikakor ne ljudje z manjšimi sposobnostmi. Le priložnost jim je treba dati in stvari prilagoditi njihovim senzornim sposobnostim na vseh ravneh življenja.
So njeni dosežki malo tudi vaši?
Vem, da marsikaj sama ne bi mogla zaradi stanja njenega vida ali ne vida. Ne vem kateri izraz bi bil boljši. Zavedam se pa, da ne delam korakov namesto nje, niti namesto mojih slepih in slabovidnih prijateljev. V čast si štejem, da mi toliko zaupajo, da skupaj »kolovratimo« po svetu, zato so to naši skupni dosežki.
Kako točno poteka vajin način hoje?
Najin način hoje je zelo različen. Odvisno je od veliko okoliščin, t. j. od Aninega počutja, predvsem glede oči. Velikokrat jo le-te bolijo, takrat hodiva obvezno tako, da sva v kontaktu. To je potrebno tudi, ko je močno sonce in v temi. Na znanih terenih Ana hodi tudi sama s palico. Če pot ni prezahtevna, včasih hodiva drug za drugim, posebno če je pot ozka. Za tak način potrebujeva več časa, saj napredujeva počasneje. Ko hočeva hoditi dokaj hitro, hodiva s pomočjo palice na način, ki ga je Ana že prej opisala. Največkrat se prilagodiva trenutnim okoliščinam.
Pripravila: Barbara Gradič Oset
|
