|
V Podgorje so prišli pohodniki in spremljevalci iz vseh koncev Slovenije in tudi iz Hrvaške. Slepi in slabovidni planinci so se odpravili na drugo etapo po Slovenski planinski poti. Pohod je bil inkluzijski in so se pridružili gluhi in naglušni ter osebe z motnjo v duševnem razvoju. Veseli nas, da se je šest članov odbora Planinstvo za invalide/OPP udeležilo vzpona in tako postavljajo prakso na prvo mesto in dejavno doprinesejo k razvoju programa.
Slepi in slabovidni planinci so se lotili triletnega projekta Slovenski planinski poti, več o tem najdete na povezavi tukaj. Naš podvig je bil zanimiv za radio in televizijo. Prispevek najdete na povezavi tukaj.
Na sliki skupinska slika slepi in slabovidni planinci po Sloveniski planinski poti s pohodniki in prostovoljci, foto arhiv Pin/OPP
Pred kočo na Slavniku je predstavnik obalnega planinskega društva Koper pozdravil vsakega planinca posebej in mu izrekel dobrodošlico, tistim, ki pa je vzpon pomenil še poseben napor pa čestital za prehojeno pot. Tako lep sprejem je bil všeč vsem v skupini. Spomnilo nas je na slogan: "Turizem smo ljudje". Iz istega društva so nam na poti priskočile na pomoč tri vodnice, ki so ob vračnju v dolino manjši skupini pomagale pri spustu nazaj v Podgorje, kjer so imeli svoja prevozna sredstva. Dobrodošlico nam je ponudil tudi s soncem obsijan razgled v vse smeri neba. Pogledali smo na Učko, proti Triglavu, ki se je sramežljivo skrival za tančico oblakov in kazal svoj vrh soncu, morje je bilo obsijano s soncem in se je lesketalo kot žitno klasje. Koča je na nadmorski višini 1018 m in je tik pod vrhom Slavnika, ki je 1028 m nad morjem. Zraven slikovitega razgleda na vrhu je tudi vedno svež veter, ki poskrbi, da ni prevelike gneče na razgledišču.
Na sliki panorama 360°Učka, morje, Italija, Alpe, foto arhiv Pin/OPP
V pisani koloni 96 pohodnikov so bili tudi najmlajši, ki so pot premostili v nahrbtniku, v pomoč so bili trije psi vodiči, številni prostovoljci Slovenske Karitas, Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov in Zveze tabornikov Slovenije. Hvala, da ste se z nami povzpeli na Slavnik in spustili v dolino. Skupaj smo uspeli.
Na Slavniku je potekala vseslovenska prostovoljska akcija Gluhi strežejo v planinskih kočah, ki je prva izmed 11 koč v letošnjem letu. Odstale termine in destinacije najdete na povezavi tukaj. Imeli smo srečo, da smo dobili prosto mizo, gneča je bila pred pultom za naročanje v jedilnici, vseh treh terasah. Lepo je videti, da smo res planinski narod.
Pred naročanjem hrane so prste ogreli s kretnjami, ki so jih našli v pripravljenih mapah na mizah. Za slepe in slabovidne kar izziv. Najprej potipat kakšen položaj rok je potreben za kretnjo, ponoviti in še vsemu skupaj dodati gibanje iz enega položaja rok v drugega je bilo neizmerno zabavno. Nasmejali so se do sitega. In tudi naročili, ter pojedli slastno hrano.
Presenetili smo vsa dekleta in žene z vrtnicam in jim zaželeli vse najboljše ob njihovem prazniku 8. marcu.
  Slika 1 tri vodnice, ki držijo v rokah vrtnice, slika 2 štiri prostovoljke, ki držijo v rokah vrtnice, foto arhiv Pin/OPP
"Hvala vam, ker ste to organizirali in upam, da se vam bom lahko pridružila tudi na Nanosu," je povedala pohodnica.
Hvala, da ste z nami delili korak in naredil dan sončno čaroben.
Misli navdušene planinke.
Včeraj, 8. Marca se je
zgodil še en prelep planinski dogodek od načrtovanih v akciji Slepi in
slabovidni planinci po Slovenski planinski poti. Kaj naj rečem, imeli smo
prečudovito vreme, odlično družbo, dobro postrežbo v planinski koči. Kar pa je
za nas, slepe in slabovidne najpomembnejše, imeli smo odlične spremljevalce.
Kot pobudnica akcije
SSP po SPP sem srečna in ponosna na vse slepe, ki smo se odločili za to pot.
Kar pa je še več vredno kot to, je dejstvo, da smo med vami našli razumevanje
in pomoč. Meni kot slepi ljubiteljici gora, narave in prijetnega druženja je
prelepo, ko opazujem svoje kolege, kako se skupaj s spremljevalci vzpenjajo
proti vrhu. Nekateri hitro, kakor da dejstvo, da ne vidijo ne predstavlja
nobene težave, drugi malo počasneje, a z vztrajnostjo in pozitivnim duhom ter,
s pomočjo prijaznih potrpežljivih in požrtvovalnih spremljevalcev.
Če
ne bi bilo te akcije, večina udeležencev nikoli ne bi stala na vrhu Slavnika. Planinec
iz Postojne je rekel: "Sem mislil, da bom danes paraliziran, pa
niti ni tako slabo." Sem ga vprašala, če je uporabljal pohodne
palice, pa je rekel: "Jaz sem imel samo prostovoljko".
Meni je bilo posebej zabavno dejstvo, kako smo drugo skupino lovili na poti navzdol
in nikakor je nismo ugledali. Skoraj na cilju pa reče Marjan: "Saj
jih ne morete, ker so šli po drugi poti."
Brez prostovoljcev nam
tudi velika želja, volja in vztrajnost ne bi pomagala do vrha. Ni besed, s
katerimi bi se lahko zahvalila vsem, ki nam tako srčno pomagate pri doseganju
naših ciljev. Naj vam iskrena zahvala in naši srečni obrazi in zadovoljstvo ob
koncu ture povedo tisto, kar jaz ne zmorem in ne znam.
Nadvse hvaležna pohodnica, Sabina Dermota
Povezani članki
|
