Pot smo začeli pred Narodnim muzejem v Ljubljani, ki ima nad desnimi vrati čebelo. Med zanimivi razlagami smo vso pot srečavali čebele, pa ne tiste leteče, ki še spijo, ampak tiste na zgradbah. Ustavili smo se tudi pri stavbah, ki imajo na strehah panje in ni jih malu v samem središču Ljubljane. Panje lahko po predhodni najavi obišče vsak. Količina natočenega medu v urbanih panjih ni velika, uporabijo ga za poslovna darila ali pa ga razdelijo med zaposlene. Urbani med je zelo pod drobnogledom, da ne bi imel kakšnih nedovoljenih primesi, v njem pa ne najdemo pesticidov in insekticidov. To je bila presenetljiva informacija.
Na sliki vodnica Dominika Koritnik Trpel razlaga o čebeli, ki je na Narodni galeriji Ljubljana, foro arhiv Pin/OPP
Bili smo pisana skupina na invalidstkih vozičkih, z belo palico, s spremljevalcem in tudi pes vodič je bil med nami. Za boljšo predstavo slepih in slabovidnih je imela vodnica s seboj tudi maketo kranjske čebele in panja v obliki koša. Prepleteni z inkluzijo smo doživljali dostopnost.
Veliko je bilo zanimivih pripovedi, ki sta jih vodnici spretno pripovedovali in radovednost je bila kar v zraku. Filipov dvorec je imel prvi urbani panj v Ljubljani že sredi prejšnjega stoletja. Isti čebelar je imel tudi panje v Tivoliju.
Na sliki skupina na Tromostovju med razlago o prvih panjih na Filipovem dvorcu, foto arhiv Pin/OPP
Vodnica nam je pokazala tudi Medarsko ulico. Res ni bilo težko uganiti, kako je dobila ime. Služila je prodaji medu. S soncem obsijan dan je bil prijeten in nakoncu tudi meden, ko smo na tržnici poiskusili med. Kateri je boljši lipov ali kostanjev?
Na sliki vodnica Jožica, članica Kluba in čebelarsko turistnična vodnica drži v rokah kozarčka lipovega in gozdnega medu, foto arhiv Pin/OPP
Hvala Sofiji in Dominiki za strokovno vodenje s slikovitimi opisi in taktilnimi materiali.  | 
